Kot sem omenila v prejšnjem blogu, sem se v začetku decembra udeležila prireditve Faca leta. Na njej bi morala biti tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Ptička mi je prišepnila, da zbira sovice, zato sem se hitro odločila, da tudi jaz nekaj dodam k tej zbirki.
Lotila sem se kvačkanja, kupila prav posebno volno in na koncu skvačkala prečudovito sovico (ki sem jo na žalost pozabila fotografirati). A moji načrti so kmalu propadli. Ugotovila sem namreč, da se predsednici zaradi službenih obveznosti na žalost ne bo uspelo udeležiti prireditve.
Po kratkem razmisleku sem ugotovila, da ni nujno, da moja ideja klavrno propade. Napisala sem ji pismo in ga dala v paket skupaj s sovico. Paket sem nato odposlala in nestrpno čakala na odgovor. In ta teden je prav res prišel. Na roko napisana zahvala, v kateri mi je ga. Nataša povedala tudi, da sovica zdaj krasi njeno pisarno.
Njen odgovor mi res veliko pomeni, saj se zavedam, da si je zanj vzela čas, ki ni neomejen. Gospa predsednica, če po kakšnem naključju ta blog kdaj pride pred vaše oči, vedite, da sem neizmerno hvaležna za pozornost in odgovor.